NAŠ INTERVJU: SAŠA VERBIČ, PREDSEDNIK NACIONALNEGA SVETA SLOVENSKE NACIONALNE MANJŠINE
V javnosti se pogosto govori o majhnih in velikih skupnostih v naši državi. Medtem, posamezni strokovnjaki, tudi sami predstavniki manjšin, pripomnijo, da ne obstajajo majhne skupnosti, temveč manj številčnejše. Med takšne spada tudi slovenska skupnost, katere pripadniki so naseljeni na večjem delu naše države. V skladu s tem delujejo številna gospodarska in kulturna združenja, ki tvorijo to manjšino kot vidno. Tega meseca, točneje 8. februarja, je proslavjen Slovenski kulturni dan, znan kot Prešernov dan, med ostale praznike Slovenske manjšine v Srbiji spadajo tudi Dan Nacionalnega sveta slovenske nacionalne manjšine v Srbiji (6. junij), Dan reformacije (31. oktober) in Martinovanje (11. november). O kulturnih in tudi vprašanjih, ki se tičejo nadaljnjega delovanja Nacionalnega sveta Slovencev in podpore matične države smo se pogovarjali s Sašom Verbičem, predsednikom Nacionalnega sveta slovenske nacionalne manjšine.
Ali nam lahko poveste nekaj več o slovenski skupnosti v Srbiji?
Slovenska skupnost je ena izmed manj številčnejših skupnosti in po zadnjem popisu iz leta 2001 šteje 4033 oseb, ki so se izjasnile kot pripadniki slovenske nacionalne manjšine. To je drastični padec glede na obdobje pred 20 leti, na popis iz leta 1991, ko je bilo 8000 ljudi, ki so se izjasnili kot Slovenci.
V katerih mestih živi največ pripadnikov vaše skupnosti?
V glavnem živijo v Beogradu. Prihajali so slučajno poslovno v Srbijo. Tisti, ki so ostali tukaj so se v glavnem poženili. Tako, da v glavnem tvorimo nakakšno urbano populacijo. Zraven Beograda je tukaj tudi Novi Sad, kjer prav tako živi večje število pripadnikov slovenskega porekla. Prav tako so Slovenci prisotni tudi v drugih industrijskih centrih, kot so na primer Kostolac in Bor. Dejansko imamo 15 kulturnih društev, ki so razporejena na severu od Subotice vse do Leskovca, in to kot sem pripomnil, v glavnem v urbanih središčih. Edino območje, ki je bilo naseljeno z ruralnim prebivalstvom, kar je bilo po vojni, je bilo na področju Vojvodine, v okolici Vršca kjer je tedaj bilo naseljeno okoli 4000 kmetov iz Slovenije iz nekaterih pasivnih krajev. Ampak se je 50-ih let dober del njih vrnil in smo računali da je okoli 1000 ljudi ostalo v tem delu. Ta del se kliče Gudurica.
Katere so specifičnosti slovenske nacionalne manjšine glede na ostale nacionalne manjšine v Republiki Srbiji?
Mi nismo naseljeni zraven meje svoje matične države. Bili smo konstitutivni narod še iz časa Kraljevine Srbov, Hrvatov in slovencev, potem pa tudi v Jugoslaviji, toda ljudje so sem prihajali poslovno in na šolanje. Nekateri izmed njih so se vrnili, nekateri pa so ostali in ustvarili družine. Sedanji Slovenci tukaj so prav zaprav potomci, druga, tretja ali četrta generacija tistih, ki so se priselili. Struktura je takšna, mi imamo dokaj izobraženo populacijo.
Ali je po vašem mnenju sodelovanje z ostalimi nacionalnimi sveti pomembno za ostvaritev skupnih ciljev? Ali manj številčnejši sveti na ta način lahko lažje ostvarijo svoje, z zakonom zagotovljene, pravice, če imajo skupni nastop ob reševanju problema?
Vsekakor. V Srbiji med manjšinami obstajajo velike razlike. Mi smo našli nekakšen skupni jezik z maloštevilčnimi skupnostmi kot so Čehi, Nemci, Židi, Grki; podpisali smo tudi Protokol o medsebojnem razumevanju in sodelovanju ter si v okviru tega poskušamo priboriti boljše pozicije v tem odnosu do države.
Ceo intervju možete pogledati u okviru naše emisije Hronika nacionalnih manjina.
